Majhne spremembe, ki so velike

»In ko enkrat bom umrl

in ti boš daleč proč.

Ne mi sveč prižigat.

Spomni se na božično noč.«

Ne vem zakaj se tolikokrat spomnim te pesmi. Je umirjena. Nič dramatična. Rekel bi, da se zdi celo romantična. A tako želim, da se me ljudje spomnijo. Na miren način in v vedenju, da bomo nekoč nekje spet pristali skupaj. Tako gledam jaz na svoje življenje oz na smrt samo.

Ko je človek živčen, paničen celo, se upira in noče verjeti. Ko se sprostiš in sprejmeš, je vse lažje. Ko sprejmeš, da bo tudi smrt nekoč prišla, potem gledaš življenje manj dramatično. Lahkotnejše. Ni več nasprotnikov v tej življenjski »igri«. So samo ljudje, ki imajo takšno in drugačno mnenje. Ki delujejo tako ali drugače. S katerimi se ujameš ali se pa ne. Nič ne jemlješ več osebno, saj veš, da vsak hodi svojo pot. Ko ugotoviš, da je tvoja pot enako pomembna kot od vseh ostalih, potem gledaš na ljudi drugače: ne sprejemaš več vsakega sranja od znanih ali vplivnih ali političnih ali kako drugače »pomembnih« ljudi.

Tako širino pridobiš, ko sprejmeš samo eno samo dejstvo: da smo vsi umrljivi. Ali kot je nekoč rekel moj oče: »Danes si, jutri te ni.« Te besede je omenil le enkrat, nekoč, daleč daleč. A mi bodo za vedno ostale v spominu. Te besede so bile zaključek njegove pripovedi dogodka, ki se mu je zgodil tisti dan.

S sodelavci so delali na vrhu neke stavbe v centru mesta. Spodaj klasičen mestni vrvež. Naenkrat ga prekine nenavadno glasen pok, ki ni bil del tega vrveža. Škripanje zavor. Glasni kriki. S sodelavci so seveda pogledali kaj se dogaja. Zgodila se je nesreča, v kateri je avtobus prehiteval kolesarja. Temu je zmanjkalo ravnotežja in je padel ravno pod sprednja kolesa avtobusa. Pok, ki so ga slišal, je bil dejansko zvok počene lobanje. Počena lobanja, kosi možganov, kri. Kmalu za tem so se razvrstila vozila: policijsko, reševalno in na koncu komunalno vozilo, ki je z vodnim curkom očistil cesto.

Ko se je tako pešec eno uro za tem sprehodil mimo taistega mesta, ni mogel vedeti, da se je nedolgo nazaj končalo ravno tam neko življenje. Opazil je lahko le mokro cestišče.

Razumete? Jaz sem ta dogodek dolgo premleval. Ne zaradi dramatike dogodka, temveč zaradi očetove pripovedi. Zaradi načina njegove pripovedi. Ugotovil sem, da ga ni toliko pretreslo dejstvo, da je človek umrl. Temveč kako hitro je lahko človek pozabljen. Danes si, jutri te ni. Ne pozabi! Da ne boš pozabljen.

Ghandi: »Bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu.«