Pogrebni niso za otroke?

Prva smrt, katero se spomnim, je bila smrt moje prababice. Stara je bila že krepko čez 80 let a vedno bistra v glavi. Bila je meščanska dama. Nikoli ni povzdignila glasu, a vedno smo jo vsi, brez besed, ubogali. Prepričana sem, da celo moj oče, ki je bil večni upornik.

Živela je v hiši poleg naše. Bila je velika staro-meščanska hiša v dveh nadstropjih, s širokim kamnitim notranjim stopniščem, dvema kuhinjama in dvema velikim kopalnicama ter kletjo, ki je bila urejena kot najboljše kleti v današnjih vilah. Veliko časa je preživela v eni od velikih sob, v kateri je bila postavljena masivna in bogata miza. Poleg mize je stal impresionističen kavč s foteljema, kjer je sprejemala goste. Za njim pa je visela velika vezena slika z deklico ob drevesu. Ta slika je kasneje še desetletja krasila manj impresivne dnevne sobe moje babice in kasneje moje mame.

Čeprav je prababica živela zelo blizu, nisva imeli veliko stikov. Za mene je bila velika dama in moja prababica.

Ni bila bolna. Ni ležala v postelji. Nismo bili pripravljeni na njeno smrt. Nekoč so mi enostavno sporočili, da je umrla.

Stara sem bila pet let. Dogodka se še vedno spominjam, čeprav je od takrat minilo že več kot 40 let.
Kljub temu, da mi je bila prababica ljuba, ob novici nisem bila posebno žalostna. Sem se zavedala, da je to samo del življenja? Ne vem.

Spomnim se žalosti mojega očeta, moje mame, babice in dedka. Nekako se je zdelo, da niso bili presenečeni nad dejstvom. Spoštovanje in žalost so izkazovali s tišino in sklonjeno glavo. Veliko je bilo takrat tišine. Povsod. In nobenega ni bilo, ki bi mi pogledal v oči. Nobenega, ki bi razložil – karkoli.

Pogreb je bil dokaj kmalu za tem.

Spomin se, da sem bila presenečena, zakaj le so pogreb tako hitro pripravili. Prababica se še ohladila ni, pa se jim je že mudilo. Na dan pogreba so me starši vprašali, če si želim na pogreb. Vprašanje mi je bilo zelo nenavadno. Saj je bila vendar moja prababica. Da, seveda si želim na pogreb. Želela sem iti. Želela sem se posloviti.

Zgodilo pa se je, da so se potihem – brez mene, odločili, da pogrebni niso za otroke.

Sedaj, štirideset let kasneje, se še vedno spomnim tega. In jim še vedno malo zamerim, da mi niso dovolili na pogreb. Bila sem žalostna. Bolj žalostna kot takrat, ko so mi povedali, da je umrla.

Želela sem se posloviti! Niso mi dovolili.

Verjamem, da so ravnali, kot so mislili, da je prav. Jaz pa sem tukaj in zdaj pišem, kako sem se ob tem počutila. In sklenila sem, da svojim otrokom tega ne bom prepovedala. In jim nisem. Vsaka taka stvar nas je zbližala, veliko smo se pogovarjali in mislim, da so ravno zaradi tega postali celo boljši ljudje.

M.M., 47