Smrt v naši družini ni bil nikoli tabu tema

V naši družini je bila bolezen in smrt močno prepletena v vsakdan. Morda zato smrt ni bila tabu v pogovorih z otroci. Eden od razlogov je bil verjetno jasna predstava naravnega cikla življenja, saj smo bili kmetje, drugi razlog, dedkovo spominjanje vojne pri kateri ni dosti olepševal ali prikrojil pripoved. Tretji razlog, pa je slaba družinska sreča, s preobilico različnih, težkih bolezni. Tako sem seveda začela šteti pogrebe, ki so se množili skozi čas, še predno sem šla v šolo, ko je umrl dedkov brat.

To je bil moj prvi pogreb. V spominu so mi ostali govori vaških veljakov, ki so opevali ”stričevo” življenje, dosežke in prispevke skupnosti. Na pogrebu je bilo veliko žalujočih. Kako sem čustvovala ob vsem skupaj, se ne spomnim, spominjam se samo, da se mi je vse skupaj zdelo na nek način normalno. Stric je bil v mojih pogledih star in moje razumevanje je bilo, da je prišel njegov naravni čas za odhod, to so dokazovali tudi pisani govori, polni hvalospevov in dokazov polnega življenja. Od takrat naprej je bil zame pogreb med drugim tudi pozitivna izkušnja in predvsem nič strašnega.

V mojem šestem razredu je bil na vrsti za odhod moj dedek. Bil je zelo bolan in zadnja leta bil večkrat hospitaliziran. Imel je grdo navado, da si je ‘odrešenja’ želel in tako vsak dan govoril, da bo danes umrl. To je vse v družini spravljalo v nejevoljo, saj smo bili ves čas opomnjeni, z razlogom ali brez, da nekaj visi nad nami. Mislim, da sem tisto obdobje njegove bolezni, spomin močno potlačila, saj je bilo vzdušje precej mrakobno, čeprav smo v družini formalno živeli normalno naprej, obremenjeni z vsakdanjimi opravki in zadolžitvami.

Dedek je bil hospitaliziran in babica je bila edina v družini, ki je uvidela, da tokrat se ne bo vrnil domov. Vsi ostali smo bili prepričani, da bo tako kot že ničkolikokrat prišel domov. Dedek je prosil, naj ga pridem obiskat…jaz pa naveličana bolnic in prepričana, da bo kot vedno, kmalu spet doma, trmasto se izognila obisku…prvič, da ga nisem obiskala v bolnici…Žal mi je, ker nisem hotela videti, da se tokrat res poslavlja…to mi bo ostalo vedno na umu, da sem bila brezbrižna in zavarovana vase, ter mu nisem dala možnosti, da odpusti življenje. Da se še zadnjič srečava in izpustiva.

Nikoli si nisem pustila, da me to (ne)dejanje razžira in preganja. Kar se je zgodilo, se je. Zavedanje, da ena neodgovornost, ne bo bistveno vplivala na jasnost čustev, ki so ostajala. Dedek me je imel zelo rad in jaz njega

V. M. – 32