Na Vrhniki živim že več kot polovico življenja. Moji so pokopani na Žalah, v Mariboru, Ptuju, Celju. Do nekaterih svojih čutim moralno dolžnost, da obiščem grob vsaj enkrat na leto. Do drugih, ki sem jih slabo ali sploh ne poznala, grem le takrat, ko me prepriča kdo od ostalih domačih. Največkrat mi je obiskovanje in vzdrževanje teh parel bolj kot ne v breme. V breme so mi tudi besede domačih: “Si obiskala ata?”
Ne, nisem obiskala ata!!! Če že, sem obiskala parcelo, kjer je pokopan! Ata bi obiskala, če bi šla k njemu domov, skupaj bi pojedla njegovo enoločnico in spila njegovo domačo žganico. Potem pa vrgla ene karte. Takrat bi obiskala ata. Tam pa je samo parcela, kjer smo ga pokopali. Parcela, ki jo moram obiskat, da so moji zadovoljni. “Si pogledala – je tam še moja sveča od zadnjič? Rože so verjetno že uvele. So še tam ali si jih odstranila? Ni jih več bilo tam? Čudno! Jih je mogoče teta Marta vrgla stran? Že zadnjič je vrgla stran svečo, ki sem jo prinesla, kjer se lahko menja samo vložek. Vedno nekaj meče stran.”
Naši grobovi so kot neka skupna lastnina, za katero vsi skrbijo, a noben ne več kot je nujno potrebno. A vsak toliko, da lahko očita drugemu, da on bolje skrbi kot vsi ostali. Španska drama!
Sorodniki, najemniki naših družinskih grobov počasi umirajo ali pa niso več sposobni skrbeti za parcelo. Nekateri že predajajo vzdrževanje svojim otrokom. Nekateri so se odločili in popolnoma uredili grob z namenom, da je to njihov zadnji večji poseg dokler so živi in da njihovi potomci ne bodo imeli takoj dela še z urejanjem groba. “Najslabša” veja sorodnikov se je odločila, da grob odda – za vedno. Slednji so “črna ovca družine”, “vedno smo vedeli, da so taki”, “nespoštljivi”.
Tako se saga s parcel nadaljuje. Nadaljuje se tudi španska drama. Utrujena od pritiska, kje bom pokopana in kdo mora skrbeti zame in za koga moram skrbeti jaz, sva se z možem odločila za upepelitev in raztros pepela moževe mame na lastni parceli domačega okolja.
Tukaj bi rada, draga Marjeta, naredila reklamo za tvoje pogrebno podjetje Monumentum. Zakaj? Ker si mi priskočila na pomoč, ko sem bila zmedena, ko sva se odločila za raztros in ker si ga speljala dostojanstveno, tiho a z vsem spoštovanjem do najine odločitve. Ker sva z možem šele ob tebi dobila potrditev, da sva se prav odločila, ko sva se odločila za raztros in predvsem, da sva se odločila prav, ko sva se odločila zate.
Ob tem ti sporočam, da želim, da mene in mojega moža, če bova šla pred tabo 🙂 opravi raztros prav vaše podjetje. Kot imaš sama večkrat napisano, tako tudi jaz čutim do tebe: spoštovanje. Draga moja, prosim za objavo tega pisma. Popraviš lahko slovnične napake, če znaš. Bistva ne spreminjaj. Saj bistvo SMO ljudje. Iz srca ti še enkrat velika hvala!
Tomaž in Renata
