Ko boš odšel, boš zelo pogrešan
Petnajst let sva bila midva. Samo midva. Brez otrok, brez velike hiše in brez popolnega življenja, kot ga ljudje radi kažejo navzven. A bila sva srečna. Resnično srečna. Imela sva svoje male navade, svoje večerne pogovore, svoje tišine, ki nikoli niso bile prazne. Ti si bil moj dom.
Danes te gledam, kako počasi odhajaš, in v meni umira nekaj, česar ne znam opisati. Smrt ni prišla nenadoma. Prišla je potiho, z utrujenostjo v tvojih očeh, z dnevi, ko nisi več imel moči vstati iz postelje, in z mojim strahom, ki ga skrivam vsakič, ko me pogledaš. Veš, da vem. In jaz vem, da se poslavljaš.
Najbolj boli to, da še vedno si tukaj, pa te že izgubljam.
Spominjam se najinega prvega morja, kako si me držal za roko, kot da me nikoli ne boš izpustil. Spominjam se vseh običajnih dni, ko sva kuhala večerjo, gledala stare filme in se smejala stvarem, ki jih nihče drug ne bi razumel. Takrat nisem vedela, da bodo prav ti trenutki nekoč največ, kar bom imela.
Vedno sem mislila, da imava še čas. Čas za še eno potovanje, še eno jesen skupaj, še nekaj let. Zdaj pa sedim ob tebi in štejem trenutke, ker me je strah dneva, ko bo tvoje dihanje utihnilo in bo stanovanje prvič zares prazno.
Ne bojim se smrti toliko, kot se bojim življenja brez tebe.
Ko zaspiš, te še vedno opazujem enako kot nekoč. Še vedno si moj človek. Moja ljubezen. In čeprav vem, da te ne morem zadržati, si želim samo še malo časa. Še en pogovor. Še en objem. Še en navaden dan s tabo.
Ko boš odšel, ne bo umrlo samo tvoje življenje. Končal se bo del mene, ki je petnajst let dihal skupaj s tabo.
