Razmišljanje brezdomca

Ko sedim nekje tam na eni klopi in gledam ljudi, kako hitijo mimo, večkrat pomislim tudi na smrt. Ne na strašen način, bolj kot na nekaj, kar čaka vse ljudi, ne glede na to, koliko denarja imajo. Mislim, da se ljudje smrti bojijo predvsem zato, ker niso pripravljeni zapustiti svojega življenja.

Jaz pa imam občutek, da sem že veliko izgubil, zato o tem razmišljam bolj mirno. Dnevi na ulici človeka navadijo na samoto, mraz in tišino. Včasih je najtežje to, da te ljudje sploh ne opazijo. Smrt se mi zato ne zdi nekaj posebnega ali skrivnostnega, ampak samo konec poti, ki je za vsakega drugačna.

Kljub temu pa si še vedno želim navadnih stvari: tople kave, suhega prostora za spanje in pogovora z nekom, ki bi me poslušal brez pomilovanja. Zaradi takih trenutkov človek vztraja, tudi če nima veliko.

Mislim, da človek ne potrebuje veliko, da nadaljuje življenje. Dovolj je že občutek, da jutri mogoče ne bo tako slab dan kot danes.