Včasih pride obdobje, ko imaš občutek, da je vse skupaj zrežirano v neko prioritetno tematiko tvojega življenja. Danes, ko pogledam nazaj na devet pogrebov v komaj pol leta, se mi vse skupaj zdi precej tragikomično. Sploh če imaš 26 let in tvoja realnost ne bi smela biti, da imaš pogrebno obleko na prvi polici omare.
Prvi pogreb je bil zame hud šok. Nekega jesenskega jutra moja dobra prijateljica ni prispela do svoje službe. Bila je leto starejša od mene in iluzija, da smo premladi za smrt, je padla. Bila je prva med nami, ki si ji uredila stabilno življenje; dobra služba za nedoločen čas v smeri lastne izobrazbe, ljubeč partner, s katerim sta kupila stanovanje in nasploh urejeno življenje, za katero se je močno trudila, še leto dni pred tem. Bilo je nepojmljivo, da ravno začneš živeti in se vse konča. Kako surealen občutek, da pri teh letih si lahko tudi ti na vrsti. Le kako to doumeti, se sprijazniti? Hipotetično se seveda zavedaš možnosti, da je vsak dan ubistvu podarjen, ampak dokler se smrt tvoje generacije ne začne dogajati neposredno v tvojem krogu, je vse skupaj le statistika. Takrat se najmočneje zaveš minljivosti časa.
Zatem se je zvrstilo nekaj pogrebom družinskih prijateljev in sorodnikov. Z vsakim pogrebom sem bila bolj udomačena v tem ritualu, vse bolj je to postajala normala. Nekako sem začela razumeti zakaj starejši precej manj osebno dojemajo ta dogodek. A morala sem se strezniti, da te tudi navajenost ne pripravi v vseh obzirih. Na deseto obletnico mamine smrti, me je zapustila še babica. In hkrati prijatelj.
Morala bi sicer pričakovati, saj je babica bila zadnje dve leti v remisiji. Vendar je skrivala pred vsemi, da se je stanje poslabšalo in ko je je 2. januarja padla v komo, se je vse obrnilo na glavo. Dala sem odpoved, se preselila nazaj domov, da skrbim za očeta in hišo, ter čakala, da se odreši muk oseba, ki je v mojem srcu igrala vlogo matere. Sočasno moj prijatelj ni preživel presaditve organa. Še ena preuranjena smrt nekoga, ki je živel precej polno.
Počasi sem se začenjala privajati na novo, drugačno življenje, kot sem si ga začrtala. Prestrašena, da še tisto malo, kar sem zgradila pred tem, bo izginilo, saj sem po babičini smrti morala začeti živeti povsem na novo; oddaljena od prijateljev, zaposlitvenih možnosti in načina življenja, ki sem ga res ljubila. Reševala me je misel, da je življenje lepo, kljub krutosti in da ne smem spustiti dejstva, da sem sama odgovorna za svoje srečno življenje, ter da vse mine in se obrne (imela sem prav).
Pomlad me je pomirila, začela sem delati prve načrte za prihodnost in prvič sem brez samoprepričevanja pomislila, da bo vse še čisto v redu ali bolje, kot če bi sama planirala. Pripravljala sem se, da odidem na rojstnodnevno praznovanje treh prijateljev, ko dobim klic, da je eden od slavljencev naredil samomor.
Zbrali smo se na že organiziranem kraju, da skupaj prebrodimo noč, ki je bila za vse nas težka. Katarzično je imeti nesojeno zabavo, ki se sprevrže v mešanico vseh možnih občutkov, misli, racionalizacije…podpore en drugega v skupni bolečini. Neverjetna je moč skupnega doživljanja, balzamična in zdravilna!
Pogrebi so se še vrstili kasneje, vendar nikoli več v tako intenzivnem obdobju. To je bil zadnji pogreb nekega izredno čudnega obdobja, ki je zaključil debelo in pomembno poglavje mojega življenja.
V. – 35
