Doma se o smrti nismo pogovarjali. Pa ne, da bi bila to tabu tema. V bistvu te teme nismo načenjali. Ko je nekdo umrl, smo se pač soočili z žalostjo ob izgubi in v dneh pred pogrebom imeli pogovore o pokojniku.
Doživljanje smrti je nekaj drugega kot razmišljanje o njej. Medtem ko nam je na razumski ravni del življenja, jo na čustveni doživljamo kot veliko žalost, slovo in zaključen odnos s pokojnikom. Vsekakor me prizadene, ko umre meni ljuba oseba. Verjamem pa, da je smrt le prehodna faza in le druga oblika bivanja. Nismo človeška bitja z dušo pač da duše v človeškem telesu, ki izkušamo življenje na zemlji.
Preko razmišljanj, poglabljanj in potrebe po spoznavanju duhovnega sveta pa ne le verjamem pač pa vem, da se življenje po smrti ne končna in, da živimo večno. Rojevamo se in umiramo v mnogih življenjih. Namen teh ciklov pa je duhovna rast duše na poti do brezpogojne ljubezni.
Ob smrti pomislim, da je oseba izpolnila svojo nalogo in je prišel njen čas, da se vrne v svoj dom, v dom duše, v duhovni svet. Prav tako nas smrt opomni, da nič ni naša last. Da vse kar imamo in kar smo, je začasno.
Vem, da marsikdo ne verjame v posmrtno življenje. Mislim, da je življenje veliko lažje, v kolikor si dopustimo verjeti, da smo duše s poslanstvom. Vsa naša dejanja dobra in slaba pripomorejo k izpolnitvi božjega načrta. Na vse, kar se nam zgodi v življenju, gledam kot na izkušnjo duše in prav tako je tudi smrt le izkušnja, velikokrat pa preizkušnja za predelavo naših čustev. Soočimo se z minljivostjo, ranljivostjo in drugimi občutji, ki jih potiskamo na stran. Zato je zame smrt le zaključek druženja z neko osebo, ki jo bom prej ali slej spet srečala. In prav tako vem, da smrt ne pomeni konec, hkrati je tudi začetek.
Kljub napisanemu ne bom trdila, da me ne bo strah, ko bo prišel moj čas – čeprav v danem trenutku strahu ne čutim. Želim si le, da ne bi trpela bolečin in čim lažje prešla v drugo obliko bivanja.
Naj zaključim: Za vsakim načrtom stoji naključje in za vsakim naključjem načrt.
V. Kocjan, 48
