Letošnjo jesen mi je umrla mama, ki je bila na pragu 93. leta. Že leta je imela srčno-žilne bolezni, zato nas njena smrt ni presenetila. Kot je pri nas v navadi, partner poskrbi za vse dogovarjanje in pregovarjanje, ki sledi: obveščanje domačih in sosedov, pomoč pri organizaciji in urejanju dokumentov in še marsikaj. V družini, kjer nas je veliko, je takšno dogovarjanje še toliko težje, saj so vmes tudi osebne zamere, ki jih smrt ponovno izvabi na plano.
Mama je umrla ravno v času korone, tako nam je bilo onemogočeno tudi vse tisto, kar smo bili vajeni: izrekanje sožalja v živo ter pogreb, na katerega bi lahko prišel vsak sorodnik, sosed, prijatelj, s katerimi je mama skozi leta spletla poseben odnos in vem, da so ji bili včasih v večjo oporo, kot smo ji bili domači. Na koncu pa tudi sedmina, ki je na vasi običaj. Vse to je sedaj odpadlo.
Ko so mi iz bolnice sporočili, da je mama umrla, sem šele dojela, kaj vse me čaka do pogreba in kaj še vse sledi po njemu. Najprej smo poklicali pogrebno službo Monumentum, ki je prevzela tisti zoprni del: urejanje pogreba. Ob tem se jim zahvaljujem za vso strpnost in razumevanje ter pripravo pogreba po naših željah – kolikor je bilo seveda možno glede na situacijo. Potem je sledil prvi šok: zaradi zasedenosti krematorija bodo mamino upepelitev lahko opravili šele čez 12 dni in šele nato bomo lahko opravili pogreb. 12 dni čakanja!
Mož se je res trudil, da bi me čimbolj razbremenil. Naenkrat sem imela preveč informacij, ki jim nisem znala postaviti prioritete: kaj najprej in kaj potem. Vse se je nagrmadilo v trenutku.
Sestrama, s katerima se že leta nismo dobro razumele, sem morala sporočiti vest. Jezna sem bila, da se je to moralo zgoditi ravno meni, ki imam že tako dovolj drugega dela. Po telefonskem pogovoru z obema sem postala presenetljivo mirna. Čutila sem, da tudi njima ni vseeno zaradi vseh dogodkov, ki so nas odtujile.
Poklicati sem morala še župnika. Želel je, da se osebno zglasim pri njemu. S kepo v želodcu sem čakala dogovorjen dan in uro. Že leta nisem več hodila k maši. Pričakovala sem vse kaj drugega kot to, kar se dobila: prijeten sprejem z domačim nasmeškom: »Kako ste, Ivanka? Vas je pa res lepo videti po dolgem času!« Srce se mi je v trenutku odtajalo in odprlo. Potrebovala sem te besede.
Do pogreba je ostalo še 10 dni
Spomnila sem se, da bi bilo morda potrebno urediti grob še pred pogrebom. Moža sem prepričala, da sva se odpravila z novim peskom ter šopkom rož do groba, kjer sva populila travo, ki se je že razraščala na naš del, obrezala grmovje, na novo nasula pesek in prižgala svečko. Pomirilo me je, ko sva uredila grob, da je bil zopet lep. Takega sem želela.
Do pogreba še 9 dni
Poklical me je gospod Martin, ki je z mojo mamo mnogo let prepeval v lokalnem zboru. Pogovarjala sva se uro in pol. Človek na mestu in človek, ki je mami pomenil več, kot bi bila sama pripravljena priznati. Gospod Martin je prosil, če bi lahko s fanti iz zbora zapoje dve pesmi za kateri ve, da so bile mami še posebej pri srcu. Ves čas pogovora sem imela občutek, kot da je mama poleg mene in ji je všeč, ko posluša najine sentimentalne pogovore ter zgodbe, ki mi jih je gospod Martin zaupal o njej.
Do pogreba še 8 dni
S pogrebno službo smo odšli do pokopališča, kjer sem jim sedaj lahko ponosno pokazala naš grob. Nikoli nisem razmišljala, da bi bila tudi jaz tam pokopana. »Morda pa…?« sem takrat pomislila.
Do pogreba še 7 dni
Čeprav sem imela kar nekaj črnih oblek, sem se želela pokloniti mami na poseben način – tudi s posebej samo za njo kupljeno obleko. Mož me je odpeljal do trgovine z oblekami. Po dveh urah sem zadovoljna odšla z novimi oblekami iz trgovine.
Do pogreba še 6 dni
Zgodilo se je toliko stvari v tako kratkem času, da nisem vedela ali uživam ob tem ali mi je naporno. Vsak dogodek je meni in možu prinesel neko novo spoznanje ali nove občutke. Ta dan sem bila skoraj ves dan na telefonu. Ljudje so me klicali in izrekali sožalja. Veliko podpore in spoštovanja je bilo čutiti. Ker je bil moj telefon skoraj ves čas zaseden, so ljudje, ki poznajo mojega moža, klicali tudi njega. Tisti dan nisva imela niti toliko časa, da bi si skuhala najino kosilo, ki sva ga vedno v miru sama pojedla.
Do pogreba še 5 dni
Z možem sva šla do mamine rojstne hiše. Potrebno jo je bilo prezračiti, očistiti, pospraviti. Ves dan sem prebila ob prebiranju starih pisem, pregledovanju starih slik, obujanju spominov ob najdbi kakšnega znanega predmeta; zlat obesek z vgravirano številko 13, ki je bil namenjen meni od moje botrice, saj sem rojena na 13. dan v mesecu, vendar mi ga mama nikoli ni dala, ker ni želela, da bi to slabo vplivalo na moje življenje; stara ruska žepna ura mojega dedka, ki ni delala že vsaj 60 let; menica iz stare Rusije, ki je bila v nekem obdobju bolj zanesljiva kot njihov denar; mamin poročni prstan, ki ga je snela že kmalu po poroki ter si ga od takrat ni nikoli več nadela.
Naslednja dva dneva sem preživela v mamini hiši.
Do pogreba še 3 dnevi
V službi sem ves čas razmišljala ali sem morda še kaj izpustila. Sem vse poklicala, obvestila? So rože naročene? Bo na dan pogreba potrebno nositi maske zaradi korone? Sem v službi sporočila, da me ne bo? Želela sem si ponovno videti sestri in ju objeti.
Do pogreba še 2 dneva
V želodcu me je stiskalo, kot bi imela neko vrsto treme. Želela sem, da bo pogreb prvovrsten. Da bo vse točno tako, kot bi jaz želela, da je, in da bi bila tudi mama zadovoljna.
Dan pogreba…
Zjutraj sem se zbudila še pred sončnih vzhodom. Mož se je zbudil celo že pred mano. Skupaj sva spila kavo. Pospravila sem posteljo, kuhinjo, dnevno sobo… Preobleka sva se v svečana črna oblačila. V vseh prostorih hiše je vladala spokojna tišina. Sprehajala sem se od enega konca hiše do drugega in se spominjala mame, ko je prvič vstopila v najino novo hišo. Na začetku ji ni bila všeč. Mislim, da ji ni bil všeč moj mož, čeprav jo je on vedno spoštoval in nikoli rekel žal besede ne pred njo ne ko sva bila sama. Z leti in po dveh že odraslih vnukih se ga je navadila sprejemati. Za naju je bilo to dovolj.
Mož je opral in očistil avto v svoji svečani pogrebni obleki. Še vedno ga imam zelo rada.
Otroka sta sporočila, da prideta naravnost do poslovilne vežice. Ne bosta se ustavila doma.
Pogrebno podjetje mi je sporočilo, da je poslovilna vežica pripravljena in se lahko odpravimo od doma. Vse je torej pripravljeno. Zdaj gre zares.
Poslovilna vežica je bila v hladnem jesenskem dnevu okrašena z dišečimi in živobarvnimi aranžmaji cvetja. Sredi cvetnega venčka je bila postavljena žara moje mame. Žara je bila osvetljena z lučkami pred katero je stala slika nasmejane mame. Nisem si mogla kaj, da se ne bi nasmehnila ob pogledu nanjo:«Mama, upam, da si zadovoljna – da je vse tako kot bi si želela.«
En za drugim so prihajali ljudje kropit. Izrečeno je bilo kar nekaj besed, ki jih sicer ne bi slišala: »Vaša mama mi je vedno dajala upanje. Zaradi nje sem vztrajala.«
»Bila je trmasta ženska. Ampak sicer ne bi vi otroci imeli tega, kar imate.«
»Vas, otroke, je vedno hvalila po vasi.«
»Ivana, pazi, da se ne boste sedaj, ko je ni več, skregali otroci med sabo zaradi bajte.«
Nekaj besed je zabolelo. Nekaj nam je odprlo oči. Vseh trem sestram.
Ko smo stali tam v poslovilni vežici, je čas minil v sekundi.
Od daleč sem zagledala pogrebce, ki so se zbirali. Z nasprotnega konca je k nam z odločnimi koraki prihajal župnik. Želela sem si, da bi imela še en dan več na razpolago. Še en tak poln dan, ki mi je dal več kot mi je bilo prej dano v dvajsetih letih.
Mama, hvala ti!
Tvoja Ivana