Nekaterim je smrt odrešitev. Tako je bilo tudi pri moji babici.
Velika borka, ki je podpirala resnično vse vogale v hiši. Šele kasneje se je izkazalo, da je bila ona tista nevidna in izjemno močna vez, ki je skupaj držala njene tri otroke in njihove družine.
Mama je živela sama in samostojno. Nikoli se ni pritoževala. Čeprav bi imela več kot dovolj izgovorov, razlogov, da bi se lahko. Ne spomnim se, da bi bila kdaj bolna, utrujena, slabe volje. Vsaj tega ni nikoli pokazala.
Pri svojih 85. letih je zbolela za rakom na črevesju. Odkrili so ga prepozno. Na kratko to pomeni, da se prepusti naravi, da opravi svoje. Slabo počutje, neješčnost, vse večje bolečine, hujšanje – do te mere, da ni več mogla vstati iz postelje. Da je nisem smela več objeti, ker jo je vsak dotik bolel.
Protibolečinski pripravki niso več zalegli. Vse to se je vleklo mesece.
Ob istem času je naša hišna psička, ki je bila stara osem let, po cepljenju dobila močan epileptični napad. Prvi. Čez mesec ali dva drugega. In tako vedno pogosteje. Zdravila, ki so nam jih predpisovali so nekoliko blažili situacijo. Nekako. Poleg tega so se začeli kazati stranski učinki zdravil, katere smo seveda spet skušali »zdraviti«. Vse to se je vleklo mesece.
Vedno pride dan, ko moraš biti dovolj močan, priseben in odkrit tako do sebe kot do svojega psa. Je to še življenje? Koliko časa? Zaradi koga?
Bila je lepa poletna sobota. Sončna in mirna. Sredi našega travnika je doživela še zadnji epileptični napad. Ko sem ji držala glavo na stran, da se ni ugriznila v jezik, sem jokala. Počakala sem, da napad mine. Potem sva se odpeljali na kliniko za male živali v Ljubljani.
Veterinar je, ne da bi vedel, da čakamo še eno smrt v družini, rekel:«Veste, psi imajo pravzaprav srečo, da jim lahko takole skrajšamo trpljenje. Mi, ljudje, nimamo take sreče.«
Moja babica je umrla v bolečinah. Shujšana za 40 kilogramov. Ko so mi sporočili, da je umrla, sem se oddahnila. Bila sem mirna, vesela, da je vse to zdaj za njo. Čutila sem kot, da si je tudi sama oddahnila.
M.M. – 39