V življenju se ljudje sami odločamo kako in na kakšen način bomo doživljali in premostili ljube, manj ljube ali neljube dogodke v popotovanju, ki ga živimo na našem planetu. Veliko slabim stvarem se lahko izognemo, če se le resnično poslušamo. Ostalo so izkušnje. Ko pa končujemo naše prelepo življenje tukaj, nas čaka smrt. Ob tem pa tudi občutki, ki jim želimo vsi ubežati. Vendar ne moremo!
To je uvod v mojo zgodbo. Doživetje, ki bi ga rada delila: je dobro, premišljeno a tudi žalostno. Kar želim izpostaviti je, da ni potrebno, da je slovo od našega bližnjega še večja drama, kot že v resnici je!
Ko se je moj oče poslavljal, smo se skupaj z njim, mamo in nami, njunimi tremi otoki, odločili, da bodo stvari urejene tukaj na planetu Zemlja tako, kot mora biti za nas, ki še ostanemo za njim. Stvari smo vzeli resno in hkratni zabavno. Polno pozitivnih emocij. Ob vsem tem smo se še bolje spoznali, kajti vsi smo imeli isti cilj: da bo oče zadovoljen in ponosen.
Zadnje štiri mesece je preležal v bolnici. Urejal je dokumente. Delal je plane, kako bo naša mati in mi trije otroci razpolagali s pridelkom njunega življenja. To dogajanje je opazovalo tudi bolnišnično osebje. V njihovih očeh je bilo zaznati spoštovanje in občudovanje.
Prišel je čas, ko so na naša vrata potrkale emocije žalosti. Treba se je bilo odločiti kakšen pogreb si želi, na kakšen način,… Tudi tokrat smo se odločili za pozitiven pristop poln ljubezni. Izrazil je svoje želje in želel slišati naše. Tako smo skupaj, kot prava družina, odigrali vsak svojo vlogo.
Ko je prišel tisti dan in je oče odšel, sem se počutila lahkotno, pomirjeno ter srečno. Konec koncev to šteje. Takrat ugotoviš, da je slovo človeka nekaj, kar se mora zgoditi, mi pa smo tisti, kateri se odločamo na kakšen način.
Verjemite mi, da zna biti priprava na konec zabavna.
Anita P., 45
