Razmišljanje in pogovarjanje o pogrebu je bila zame tabu tema. O tem se nikoli nisem želel pogovarjati.
Prišel je čas, ko se je želela o tem pogovarjati moja mama. S prva mi je bilo zelo težko, vendar je mama vztrajala in mi zaupala svoje žeje in kakšen pogreb si želi.
Po tem pogovoru sem bil sprva malce pretresen. Kasneje sem se počutil olajšanega.
Prišel je mamin čas, ko se je poslovila. Moram priznati, da mi je mama močno olajšala urejanje vsega okoli pogreba, saj mi je že sama povedala, kaj želi in kje želi biti pokopana. Želela je žaro in pokopana je želela biti v družinskem grobu. Bila je drugič poročena, vendar ni želela biti pokopana v grobu svojega sedanjega moža. Bila je vesele narave in tak pogreb si je tudi želela. Slika, ki je stala ob žari, jo je prikazala v njeni pravi podobi. Na njej se je smejala in bila dobre volje. Vsak, ki jo je pogledal, se mu je nehote prikazal nasmešek na obrazu in to je tudi želela.
Vsak človek ob tem rabi oporo. Zelo sem hvaležen moji dragi, ki mi je ves čas stala ob strani in mi z veseljem pomagala. Hvala ti draga moja.
Sedaj, ko to pišem, čutim olajšanje in notranje sem pomirjen. To ni več tabu tema in želim se še pogovarjati o tem. Prepričan sem, da se je potrebno pogovarjati o teh temah. Človek dobi predstavo, kakšen pogreb si nekdo želi, saj to je zadnje dejanje, kako lahko ustrežeš svojemu bližnjemu in mu izpolniš zadnjo željo.
Roman
