Pred meseci sem izgubil mater. Prvo kar me je zadelo je bilo: »Kaj pa zdaj?« Vedno je bila vse okoli nas: kuhala, pedenala, otroke vzgajala, zgodbice govorila. Bila je kot tekoča voda – povsod in vedno dobrodošla. Ljudje smo se jo navadili, da je bila povsod vpletena.
Toliko žalujočih, kot sem jih videl na njenem pogrebu, jih nisem videl mnogokrat. Človek je ponosen, da je sin take matere. Vsako roko in izrečeno sožalje sem prejemal kot ponosni general po kakšni zgodovinski bitki, čeprav je mama ustvarila mene in ne jaz njo.
Kako se je trudila, da bi dobil dobro deklico za ženo. Mislil sem, da bo vedno z nami. Da bomo vsi umrli pred njo, ker je bila tako močna in vse je vedela in znala.
Veliko so mi pomagali sosedje sedaj, ko je ni več. Saj zmorem sam urediti večino stvari okoli hiše. Najbolj mi manjka družba zjutraj, ko sva z materjo skupaj kavo pila. Sosedi to vedo in se mi velikokrat pridružijo za mizo. Tako jo lažje pogrešam.
Tomaž, 54
