Vsak pogovor pomaga

Žena Maja je bila pokopana pred enim letom stara 66 let. Njena smrt nas ni presenetila. Presenetila nas je diagnoza zdravnikov, da bo umrla. Za njeno bolezen se predvideva v povprečju 9 mesecev življenja. Verjetno bi mi bilo lažje, če bi jo izgubil naenkrat. Vem, da bi bil šok vendar…. Sedaj so mi povedali, da jo bom gledal v bolečinah še nekaj mesecev in trpel z njo. Poklical sem najine otroke, njeno sestro in mojo sestro. Potrebovala bo pomoč. Jaz tudi nisem hotel biti sam.

Maja je prišla domov iz bolnice, kot da se ni nič zgodilo. Kot da nisva slišala novice. Sedel sem poleg nje in nisem vedel ali sploh ve, kaj ji je zdravnik povedal. Kako jo tolažiti? Kako sploh človeka potolažiš, ko veš, da je konec tako blizu. Skoraj poznaš datum.

Maja je bila nekaj dni nekoliko odsotna z mislimi. Ni bila žalostna. Ko so prihajali na mojo željo moji in njeni sorodniki je bila mirna in se je pogovarjala z njimi običajne stvari. Ni se pogovarjala o bolezni niti o zdravilih, o sestrah in zdravnikih, o temah, ki so jih prej redno obdelovali.

Potem mi je enkrat samo rekla, da ne želi nobenih sorodnikov ali prijateljev več. Da želi, da pridejo le otroci in da sem poleg še jaz. Hodili smo na sprehode. Kasneje smo jo morali že peljati z vozičkom. Tako sproščeno in od srca se že dolgo ni smejala, ko je gledala najine vnuke in se pogovarjala z otroci. Bil sem ponosen na svojo ženo in kot da bi jo šele takrat dobro spoznal kako je pogumna in nežna.

Takrat sem začel razmišljati o smrti. Maja ni nikoli pričela pogovora o tem, zato se tudi meni ni zdelo primerno, da bi jo žalostil. Veliko sem jo držal za roko. Mislim, da sem ji s tem povedal vse.

Po pogrebu sem začutil ogromno luknjo, praznino. Pričakoval sem to. Ampak šele takrat je zares zazevala. Ta praznina ne bo nikoli izginila. Stopil sem v stik z znancem, ki je prav tako vdovec in me lažje razume. Prav tako sem nekajkrat poklical na telefonsko številko za brezplačno pomoč svojcem, kateri so izgubili svoje bližnje. Pomaga vsak pogovor in vsako minuto, ko ne mislim na praznino, sem bolj miren. Nekoč sem veliko bral, sedaj nimam več toliko volje. Pomirja me misel, ker vem, da je nekje gori in bova nekoč spet skupaj.

 

Rudi, 71