Ko se obrnem nazaj in pomislim, česa si ne želim pozabiti, je to vsekakor tudi smrt mojega dedka Antona.
Dočakal je kvalitetnih 92 let. Preživel je revščino in bogastvo v materialnem smislu. V duhovnem pa je stari lepo jadral čez razburkano morje, ki ga imenujem življenje. V čast mi je, da sem lahko vsako jesen in zimo njegovih zadnjih 17 let preživela z njim. Ko se je prikazala pomlad, pa ga že ni bilo več. Odšel je domov v »svoje jarke«, kot je poimenoval svoj kraj v prelepem Zagorju.
Dedek Anton je imel veliko vnukov in tudi nekaj pravnukov. Z nekaterimi se je rad pogovarjal in se z njimi hecal, z drugimi nekoliko manj. Nekaj pa nam je bilo skupnega; vsem je govoril:»Videl bom jaz, ko bo meni na pogreb došel”. Ob tem smo se mu smejali, včasih pritoževali ali se jezili nanj. Kdaj je celo komu ušlo:« Ja, deda, no, sej ne bos vedel in videl, kdo bo prišel in kdo ne!« On pa se je ob tem le prikupno smejal, nas še naprej veselo dražil in si tako krajšal čas!
Minila so leta in prišel je njegov čas.
In to ravno, ko sem bila noseča. Vraževerje pravi, da ni dobro, da s trebuščkom hodiš na pogreb. Tako so na pogreb odšli vsi, razen mene. Ostala sem doma, pomirjena, v dobri veri, da je tako edino prav.
Sredi dneva zazvoni telefon. Na drugi strani moja sestra:«Anita, moraš to slišati!« Pove mi, kako so se vsi zbrali in vstopili v hišo, kjer je ležal. Šokirani so obstali. Zagledali so ga, kako je stari, z enim odprtim očesom in skoraj nasmeškom na obrazu, ležal na parah. Trudili so se, da bi oko zaprli. A karkoli so poskusili, jim ga nikakor ni uspelo. Stari je svojo dolgoletno obljubo resnično držal.
Na koncu; z njim je bilo vedno zabavno. In tako je bilo tudi na koncu.
Anita P., 45
