Pri svojih 25. letih sem izgubila mamo. Bila je še mlada in resnično nihče ni pričakoval njeno nenadno smrt. Prvih nekaj mesecev sem bila kot v transu, kot bi bila v nekem drugem svetu. Nekako čustveno neodzivna, čeprav sem delala vse, kar se je od mene pričakovalo; skrbela sem za svojo malo hčerkico, hodila v službo, pospravljala, se družila.
Ko sem prihajala domov na obisk, sem jo še vedno pričakovala, da se bo od nekod pojavila. Nikoli nisem zares jokala za njo, saj se mi ni zdelo, da je sploh odšla. Počasi sem se navadila, da je ni več. Nisem jo več pričakovala, da bo od nekje prišla.
Po več kot desetletju sem izgubila stik; fizično si je ne znam več predstavljati. Duhovno pa se mi zdi kot, da me večkrat obišče. Čutim njeno energijo. Kar tako, naenkrat, od nikoder. Lep občutek je.
Nekje sem prebrala, da obstajajo stopnje žalovanja. Prva naj bi bila zanikanje. Druga je jeza. Tretja naj bi bila neke vrsta pogajanja. Četrta je žalost. Peta je sprejemanje. Stopnje naj bi se mešale in bile odvisne tudi od stopnje žalosti. Moje so se mešale. Pogajanja seveda tukaj ni bilo. Ga ne more biti. Gre samo še za sprejemanje.
Velikokrat se še vedno spomnim nanjo. Čeprav sva imeli odnose tako-tako, veliko analiziram njeno življenje, ker želim razumeti. Največkrat pa le zaprem oči, se prepustim mirni glasbi. Ta me umiri in takrat začutim mirnost tudi moje mame ob sebi.
Naše telo je kakršno pač je. Naša duša pa… sprejema, kar si dopusti in želi.
Adrijana A., 36
