Bila sem v zadnjih letih osnovne šole in postala obsedena s pojmom smrti in njene umestitve v ciklus življenja. Odnos do abstraktnosti smrti je bila podobna Slavko Grumovi pesniški zbirki Eros – Tanatos, ljubezen do smrti, in kot mnogi adolescenti, sem se tudi sama v tistem obdobju poigravala s pisanjem poezije. Tematika pesmi je bila izključno opevanje smrti in življenja, ki je definiran preko njegovega zaključka. Moja podzavest je v tistem obdobju izražala neko slutnjo, ki sem jo uspela razumeti šele v svojem drugem letniku srednje šole, ko je moja mati nenadoma zaključila svoje življenje s samomorom.
Moja mati je bila izredno introvertirana in zaprta oseba, skrivala pred vsemi svoje težave in notranje stiske in si nadevala fasado, da je vse vredu. Zaradi teh njenih karakteristik smo v družini zapadli v velik šok in nejevero ob njenem dejanju in jo na nek način šele takrat spoznali in malce bolje razumeli, ko si je vzela življenje. Ironično je moja otroška definicija življenja, ki ima v svojem zaključku največ razlage za svoj obstoj, bila v maminem primeru pravilna. Mama je bila najbolj razumljena in dognana kot oseba, ko je bilo prepozno.
Pred smrtjo moje mame, sva se kot hči in mati, precej bolj zbližali kot osebi. Imele sva redne pogovore in debate, ki so takrat seveda bile, kot že prej omenjeno, orientirane na pojem smrti in življenja. Bilo je dva meseca pred maminim dejanjem in imele sva klasično debato, vendar tokrat sem se obregnila ob samomor. S splošno pozitivno orientiranim pogledom, sem med drugim mami govorila o nerazumnosti akta samomora, brez izhodnosti, ki jo človek začuti, da se odloči za nekaj tako težkega. Takrat sem ji rekla; Mama, bog ne daj, da ti ali ata, kaj takega naredita, vendar če se to zgodi, bom razumela. Nisem niti pomislila, da moje teoretiziranje možnih življenskih scenarijev, ki so se mi vedno zdeli samo teoretični, latentni, so morda resnično možni tudi v moji realnosti. Takrat sem ji nezavedno dala odpustnico in notranjo pomiritev, da je storila, kar je verjetno že dolgo časa načrtovala.
Čustveni odziv na mamino smrt je bil takrat pri meni precej nekonvencijonalen. Ugotovila sem, da je bilo moje žalovanje in spopadanje s smrtjo že za časa njenega življenja. Po njeni smrti, pa je neka čudna teža in tesnobnost od mene odpadla in sem lažje zadihala. Tematika moje poezije se je spremenila takoj. Nič več ni bilo idealiziranja in malikovanja pojma smrti, pesmi so postale bolj splošno tematsko orientirane, osrednja nit pesmi je bila lirika in stanje duha v nekem ujetem trenutku. Čas je začel spet teči.
V.M., 32
